Jezik proti narečju: Kaj je razlika?

"Jezik je narečje z vojsko in mornarico." — Jezikoslovec Max Weinreich

Seveda veste, kaj je jezik, vendar ste morda malo zmedeni glede tega, kako se jezik razlikuje od narečja.

Osnovna ideja je, da se jezik nanaša na komunikacijski sistem z lastno edinstveno slovnico in besediščem, ki je pogosto priznan kot ločena kulturna ali nacionalna identiteta; medtem ko je narečje različica jezika, ki jo govorijo v določeni regiji ali določeni družbeni skupini, in se od dominantnega jezika na tem območju razlikuje predvsem v izgovorjavi, besedišču in slovnici, vendar je še vedno medsebojno razumljivo.

V redu, s tem pojasnilom preberite nadaljevanje o treh glavnih razlikah med jezikom in narečjem ter izvedite tudi, kako se narečje razlikuje od naglasa.

Glavne razlike med jeziki in narečji

Povedal vam bom naravnost: čeprav smo zgoraj opredelili razlike, ni soglasne opredelitve med jezikom in narečjem. Oba sta komunikacijska sistema, ki ju uporabljajo maternih govorci, in vsakega lahko štejemo za popoln jezik.

Mamljivo je skočiti k jasnim primerjavam, toda v jezikoslovju nekateri koncepti niso tako preprosti, kot si želimo.

1. Jezik ima državo, narečja pa so regionalna

"Jezik" je v slovarju Merriam-Webster opredeljen kot "besede, njihova izgovorjava in načini njihovega združevanja, ki jih skupnost uporablja in razume."

"Narečje" pa je opredeljeno kot "regionalna različica jezika, ki jo ločujejo značilnosti besedišča, slovnice in izgovorjave."

Morda ste opazili, da med tema definicijama ni velike razlike. Vendar se vedno poudarja, da so jeziki nacionalni, medtem ko naj bi bila narečja regionalna in jih pogosto govori manjše število ljudi.

Vsaka država ima vsaj en uradni jezik, ki se uporablja v uradnih dokumentih in vladnih dejavnostih.

Medtem ko se večina ljudi pri tem ustavi, lahko gremo malo globlje – torej lahko smo bolj jezikovno natančni.

Narečje postane jezik z odlokom ali razglasitvijo – država določenemu govornemu sistemu podeli poseben status uradnega jezika. Z drugimi besedami, jezik velja za jezik zato, ker ga je država potrdila.

Na primer, ko so Filipini izbirali eno od svojih osmih glavnih narečij za uradni jezik, ni bilo naključje, da je zmagal tagalog.

Čeprav takrat večina prebivalcev države skoraj ni znala govoriti tagalogščine/filipinščine, to voditeljem v prestolnici, ki so tekoče govorili tagalogščino, ni preprečilo, da bi jo sprejeli za nacionalni jezik.

Ker so jeziki tehnično gledano narečja, obstajajo številne situacije, ko se ljudje, ki govorijo različne jezike, lahko popolnoma razumejo.

Vzemimo za primer medsebojno razumljivost uradnih jezikov Danske, Švedske in Norveške. Tu je standardna uvodna zgodba:

Šala: Danec, Šved in Norvežan stopijo v bar…

Poanta: In normalno se pogovarjajo

Res je. Večina skandinavcev se lahko pogovarja med seboj brez tolmačev!

Uradno govorijo tri različne jezike (danščino, švedščino in norveščino), vendar je mogoče trditi, da v resnici uporabljajo tri sorodna narečja, ki verjetno izhajajo iz skupnega maternega jezika.

2. Jeziki imajo standardne pisne oblike, narečja pa so večinoma ustna

Jeziki imajo pogosto standardna slovnična pravila in obilico literature. Obstajajo ne le kot ustna izročila, temveč tudi kot pisni zapisi.

Narečja pa so običajno bolj govorjena kot pisna. Če so pisna, običajno niso v uradnih ali nacionalnih dokumentih.

Medtem ko je zagotovo že razpoložljiva literatura merilo za izbiro "uradnega jezika", deluje tudi obratno.

Razglasitev narečja za uradni jezik je samovzdržna, saj spodbuja pisce, da ustvarjajo dela v tem jeziku. Ker je država določen jezik potrdila za uradni, bodo vsa njena uradna opravila zapisana v njem.

To ustvari snežno kepo, zato se v tem jeziku nabira vse več literature, kar ga še dodatno krepí.

3. Jeziki so kvalitativno drugačni od narečij

Mnogi trdijo, da so jeziki samo po sebi bolj elegantni ali prefinjeni od narečij.

Če pa to prefinjenost presojate po razviti zahtevnosti ali kompleksnosti jezika, potem bi vas arčinsko narečje – narečje, ki ga govorijo v gorski regiji Rusije – naredilo, da bi se vam francoska domača naloga zdela otroška igra.

Arčinsko narečje ima veliko število fonemov (glasov) in toliko konjugacijskih oblik, da lahko en sam glagol ustvari približno 1.502.839 oblik.

Če pa bi po drugi strani radi trdili, da je eleganca jezika v njegovi preprostosti, bi težko zagovarjali vsakodnevno uporabo zapletenih jezikov, kot so mandarinščina, madžarščina ali tajščina.

Kitajščina ima na primer več kot 50.000 znakov. Je tudi tonski jezik. To pomeni, da lahko en sam zlog, kot je "ma", odvisno od tega, kako ga izgovorite, pomeni "mati", "konj" ali nekaj povsem drugega.

Torej, kdo lahko res reče, kaj naredi lep jezik? In ne pozabimo, da obstajajo narečja, ki so prav tako vredna kot uradno priznani jeziki.

Kaj je razlika med narečjem in naglasom?

Medtem ko smo že pri tem, boste morda želeli vedeti razliko med narečjem in naglasom. Mnogi ju zamenjujejo in ju pogosto uporabljajo zamenljivo. Dobra novica je, da je razlika tukaj veliko bolj jasna:

Naglas je podskupina narečja.

Medtem ko narečja zajemajo vse vidike jezika – slovnico, besedišče in izgovorjavo – se naglas ukvarja le s tretjim delom.

Po slovarju Merriam-Webster je naglas "način govora, značilen za določeno skupino ljudi in še posebej za domačine ali prebivalce regije."

Naglasi so zanimive študije, ker govorce organizirajo v njihove geografske skupine. Besede in stavki, ki izgledajo enako, se lahko pri ljudeh iz dveh različnih regij zelo različno izgovorijo.

Samo z angleščino že imate toliko naglasov. Američan na primer komaj razume Škota, čeprav govorita isti jezik.

Vsak od teh ima nato svoje regionalne različice. Ameriški naglasi so na primer globoki južnjaški, teksaški, newyorški, bostonski, kalifornijski in še mnogi drugi.

Zanimivo je, da večina govorcev trdi, da je njihov naglas "pravilen" način izgovarjanja besed. Takšni smo ljudje.

Čeprav ima lahko posameznikov naglas neke socialne, ekonomske ali geopolitične posledice, so vsi naglasi enaki. In vsi imajo naglas. In vsi zvenijo lepo.

Veliko konteksta in različnih naglasov lahko pridobite z gledanjem vsebin, ki jih ustvarjajo maternih govorci. Odličen način za to je uporaba jezikovnega programa, kot je Lingflix.

Če vas zanima poglobljeno raziskovanje jezikov v primerjavi z narečji, razmislite o poslušanju tega informativnega TED govora:

Zdaj vemo: ni črno-bele razlike med jeziki in narečji, naglas pa je pravzaprav podskupina narečja.

Zdaj ste opremljeni, da razložite razliko ljudem, ki so še vedno v nevednosti – in se morda celo pridružite razpravam izkušenih jezikoslovcev!