Japonska fonologija: 9 osnov, ki si jih morate zapomniti

Naj vam povem kratko, osebno zgodbo, ki po mojem mnenju poudarja pomen učenja japonske fonologije ali fonetike. Bil je zasnežen dan med mojim tečajem japonščine na majhni univerzi sredi ničesar. Kot del slovnične vaje mi je učiteljica zastavila naključno vprašanje.

Rekla je: "サミさん！先生はかわいいと思いますか？( さみさん！せんせいは かわいいと おもいますか？ )", kar pomeni: "Sami! Ali misliš, da sem ljubka?"

Da ne bi izgledala preveč olajšana nad dejstvom, da je to enostavno vprašanje, sem prikimala in odgovorila: "うん。とっても怖いです！ ( うん。とっても こわい です！ )". V bistvu sem rekla: "Ja, neverjetno strašljiva ste!"

Šokirana je učiteljica izdala zvok, ki je zvenel kot davljenje. Nekaj ljudi se je začelo smejati, a je na srečo moja prijateljica hitro stopila v mojo obrambo in rekla učiteljici, da ne, da je ljubka, zares ljubka: "いや！かわいいです！先生はかわいいですよ！ ( いや！かわいいです！せんせいは かわいい ですよ！ )"

V tistem trenutku sem spoznala vrednost japonske fonetike in jasne izgovorjave. Na koncu boste imeli vse informacije, ki jih potrebujete, da boste lahko razlikovali med こわい (strašljivo) in かわいい (ljubko) — in še več.

1. ん šteje kot ena mora

Če ste že poskušali ponavljati japonski govor (shadowing), ste morda opazili, da ima vsaka njegova mora (gradnik zlogov) en udarec in enako dolžino.

Z drugimi besedami, ena mora je v bistvu ena kana (razen majhnih kan, kot je ょ v ぎょ). Torej, če vadite izgovorjavo s ploskanjem, naj število ploskov ustreza številu kan v dani besedi.

Ker so večina japonskih glasov pari "soglasnik + samoglasnik", vas jezik sam nekako prisili k razmeroma doslednemu ritmu. Vsaj tako pravi splošno pravilo.

In potem je tu še ん.

Ne pozabite, da je ん ena mora in jo je treba tako tudi izgovoriti. Na primer, beseda za "zdaj" ali 今度 (こんど) mora imeti tri udarce (KO-N-DO), ne dva (KON-DO).

2. Vseh pet japonskih samoglasnikov se izgovarja enako

Japonščina ima pet samoglasniških glasov:

Poleg tega, da /i/ in /ɯ/ postaneta brezglasna, ko ju obdajajo določeni soglasniki, se teh pet samoglasnikov vedno izgovarja enako.

Ko v tem kontekstu rečem "brezglasna", to pomeni, da vaše glasilke ne vibrirajo pri ustvarjanju teh glasov. To je lažje razumeti, če ga občutite. Položite prste na vrat, kot da bi preverjali utrip. Na glas izgovorite frazo "Who are you?" in nato to isto frazo zašepetajte. Ali opazite razliko?

Ker je le pet glasov, poskrbite, da jih boste pravilno izgovarjali! Najboljši način za to je vadba, vadba in še več vadbe.

Priporočena metoda za vadbo glasov, če nimate na voljo učitelja govora (kot jaz), je:

• Poiščite video, v katerem govori native japonski govorec in ima natančne podnapise.
• Preberite stavek iz podnapisov.
• Poslušajte, kako ga izgovori native govorec.
• Ponovno preberite stavek na podlagi tega, kar ste slišali.
• Sedite pred ogledalo in vklopite snemalnik. Opazujte svoja usta, ko govorite, in poslušajte posnetek. Primerjajte ga z različico native govorca in opazujte morebitne razlike.
• Na podlagi opaženega ustrezno popravite in ponovite stavek še enkrat.
• Nadaljujte, dokler ne boste stavek popolnoma obvladali, nato pa nadaljujte z naslednjim.

Na srečo lahko najdete videe s podnapisi z native japonskimi govorci na platformi za učenje jezikov, kot je Lingflix.

Pogosto je že samo slišati pravilno izgovorjavo določenega glasu dovolj, da izboljšate svojo. Včasih pa morda slišite napako, vendar niste prepričani, kako jo popraviti.

Če se soočate s slednjim problemom, lahko najamete mentorja posebej za delo na svojih izgovorjevnih veščinah. Vešč učitelj vam lahko pokaže tisto, česar sami ne slišite.

Tudi če nimate dostopa do poklicnega mentorja, vam lahko native govorec ali izmenjevalni partner za jezike pove, ali vaš posnetek zveni pravilno ali če nekaj zveni čudno, četudi ne morejo natančno pojasniti zakaj.

Če še niste pripravljeni na takšno zavezo, bi rada izpostavila tudi odlično serijo na YouTube od Fluent Forever, ki podrobno obravnava japonske samoglasnike — vključno z razlikami med japonskim in angleškim glasom u:

3. Izogibajte se spreminjanju posameznih japonskih samoglasnikov v angleške diftonge

Če primerjate strani IPA za angleščino in japonščino, na katere sem povezala pod "Zakaj študirati japonsko fonetiko?", boste opazili eno osupljivo razliko: razdelek za angleške samoglasnike je ogromen v primerjavi z japonskim.

Eden od razlogov je, da ima angleščina več samoglasniških glasov kot japonščina. Poleg tega je angleščina zvit glede diftonga, glasu, kjer sta dva samoglasnika v enem zlogu.

Na primer, vzemite angleško besedo "no". Izgovorite jo, kot jo običajno, nato pa jo izgovorite počasi. Morali bi opaziti, da ima dva glasova: kratek glas /o/, ki mu sledi glas u /ʊ/. V bistvu izgovarjate "nou".

Zdaj pa to aplicirajte na japonščino. Glas no v の ni diftong. Tu izgovorite /o/, a se ustavite, preden pridete do /ʊ/.

Ne želim reči, da japonščina nikoli ne postavi dveh samoglasnikov skupaj. Na primer, beseda 能力 ( のうりょく ) ali "sposobnost" vsebuje glas /o/ v の in japonski glas /ɯ/ う. Enako velja za izgovorjavo imena japonske prestolnice 東京 (とうきょう), kjer imata oba znaka glasova /o/ in /ɯ/ drug poleg drugega.

4. Razumite palatalizirane glasove

En koncept, ki je bistven za japonsko izgovorjavo, je palatalizacija. Morda vam ta izraz ni poznan, vendar je nekaj, kar pogosto počnete, ne da bi se tega zavedali.

Na primer, tukaj je video z vajami, ki pojasnjujejo, kako narediti palatalizirane glasove v angleščini:

In tukaj je še en video, ki prikazuje glasovne spremembe v japonščini – torej, kaj predstavljajo diakritični znaki v は → ば ・ ぱ:

Med študijem hiragane in katakane ste se morda naučili, da se lahko "majhne" kane dodajo večjim, da tvorijo nove glasove – kot sta び in よ, da tvorita びょ.

Ko dodate majhne や, ゆ ali よ japonskim soglasnikom, dejansko predstavljate palataliziran glas.

Na primer, glas g v ぎょ in ご nista enaka.

Preizkusite sami: počasi ponavljajte glasove naprej in nazaj. Zaprite oči in osredotočite pozornost na svoja usta. Od kod prihajajo glasovi? Kako se počutijo vaša usta? Čutili bi, da se glas v ぎょ zdi, da prihaja z nekoliko "višjega" mesta kot glas v ご.

Če se vam težko dela, mislim, da pomaga, če glasove zašepetate. Ponovno, ぎょ vsebuje palataliziran /g/, medtem ko je glas v ご navaden /g/.

5. Razlikujte japonske glasove /h/, /ç/ in /ɸ/

Čeprav so は, ひ, ふ, へ in ほ vsi prepisani kot glasovi, ki se začnejo s črko h (kot lahko vidite v tej študiji), so tu dejansko trije različni začetni soglasniki: /h/, /ç/ in /ɸ/.

Zdaj pa se vrnite k ご proti ぎょ in še enkrat poiščite razliko v občutku, nato pa poskusite znova z ほ in ひょ. Čutili bi razliko v položaju. In če držite roko pred usti, bi morali opaziti tudi veliko manj zraka, ki udarja ob vašo roko, ko izgovorite ひょ.

Glas v ひ, /ç/, je palatalizirana različica glasa /h/, medtem ko je /ɸ/ nov, a dostopen glas, ki bo zahteval malo igranja z vašimi ustnicami. To je pomembno, ker ima ふ kombinacijo soglasniških in samoglasniških glasov, ki v angleščini ne obstajajo: /ɸ/+/ɯ/.

Kakšna je torej razlika med /f/ (kot v "fan"), ki smo ga vsi vajeni, in /ɸ/ kot v gori 富士 (ふじ)?

No, če pogledate ta vizualni IPA grafikon, lahko vidite, da je tehnični izraz za /f/ "labiodentalni frikativ", medtem ko je za /ɸ/ "bilabialni frikativ". To je moderen način poimenovanja enega glasu, ki vključuje dotikanje ustnice z zobmi, in drugega, ki vključuje obe ustnici, ne pa zob.

Pretvarjajte se, da pihljete svečo in se med pihanjem zamrznite. Bodite pozorni na to, kako se vaša usta počutijo, nato pa ohranite ta položaj medtem, ko izgovarjate ふ. Če niste prepričani, preverite to povezavo od Wasabi Japanese in primerjajte svojo izgovorjavo z izgovorjavo native govorca.

6. Japonski "R" se zelo razlikuje od angleškega

Moja učiteljica japonščine (tista, ki sem jo omenila v uvodu) je nekoč rekla, da je najtežja angleška beseda za izgovorjavo japonskim govorcem "really". To je zato, ker je japonski /ɾ/ glede položaja jezika nekje med angleškim /r/ in /l/.

Tukaj je dobra razlaga japonskega glasa r:

Predstavljajte si, da pojejte božično pesem – "la la la la la, la la la la!" – in bodite pozorni na to, kje je vaš jezik. Moral bi biti tik nad vašimi zgornjimi zobmi, skoraj da se jih dotika. Zdaj pa odložite grški pulover in zapojte začetek nekreativnega vzklikanja – "ra ra ra!" – in spet bodite pozorni na to, kje je vaš jezik.

Nato izgovorite la in brez prenehanja dihanja izgovorite r, tako da dobite nesmiseln zvok, podoben la-err. Morali bi opaziti, da v bistvu sledite drobni črti nazaj od položaja jezika za l, da pridete do položaja jezika za r.

Zdaj, ko ste to ugotovili, izberite sredinski položaj in izgovorite nekaj japonskih besed, ki se začnejo s tem glasom r, kot je ラーメン ("ramen"). Če glas ni glas l, ne ravno glas r, vendar se zdi, da je nekje vmes, ste na pravi poti!

7. し Ne zveni kot "She" (in morda se boste morali naučiti tudi nekaj kitajščine)

V nasprotju s tem, kar ste morda učili, し ne zveni enako kot "she".

Glas v "she" se imenuje "brezglasni postalveolarni frikativ" in je označen kot /ʃ/. Medtem je glas v し (in njegova katakana ustreznica シ) "brezglasni alveolo-palatalni frikativ" in je označen kot /ɕ/.

To so različni glasovi.

Na žalost ni veliko dobrih virov o tem, kako izgovoriti し, zato vas bom usmeril na nekaj videoposnetkov, namenjenih učencem mandarinščine, saj glas /ɕ/ obstaja v obeh jezikih.

Še en glas, ki ga boste slišali tako v mandarinščini kot japonščini, je /tɕ/. Japonščina predstavlja ta glas z znakoma つ v hiragani in ツ v katakani.

Začnete lahko z ogledom videoposnetka od OLS Mandarin, ki primerja več soglasniških glasov mandarinščine. Bodite pozorni na oznake pinyin za x in j, ki približno ustrezata glasovoma し in つ:

Poskusite slišati razliko med tema dvema glasovoma, nato pa si oglejte nekaj videoposnetkov, ki podrobneje obravnavajo te glasove, kot so tisti od Yoyo Chinese (za し in za ち):

Če ste pripravljeni na natančnejšo razlago in vam ni mar, da se naučite malo več o mandarinščini sh in zh, si oglejte odlične videoposnetke Litao Chinese (za し in za ち):

Na žalost japonski glas じ (variabilno /ʑ/ in /dʑ /) v mandarinščini ne obstaja. Edina razlika med し in じ je, da je し brezglasen (vaše glasilke ne vibrirajo), medtem ko je び zvočen (vaše glasilke bi morale vibrirati).

8. V japonščini obstaja pet različnih glasov "N"

In sicer so:

• Običajni glas n ali /n/. Na primer, 海苔 ( のり ), posušene morske alge, ki se pogosto uporabljajo v japonski hrani.
• Palatalizirani /ɲ/. Ta pride pred soglasnike, ki niso い ali majhni glasovi よ, や in ゆ.
• N, ki postane m. Če ste se kdaj spraševali, zakaj se zdi, da je 頑張る ( がんばる ) ali "srečno/daj vse od sebe" pogosto napačno zapisano kot gambaru v nekaterih učbenikih ali fraznikih, ste verjetno seznanjeni s pravilom, da /n/ postane /m/ (kot v "mom") pred /b/ (kot v boy) ali /p/ (kot v pot).
• Glas /ŋ/. To zveni kot glas ng v -ing v besedah kot "going" ali "sing". To se zgodi, ko ん pride pred glas /k/ ali /g/.
• Glas /ɴ/. To je glas ん, ko se pojavi pred pavzo ali, kot pravi Wikipedia, na koncu izjave, kot v すみません… ali "Oprostite…". Mimogrede, tukaj je dobra razprava, ki pojasnjuje, kako izgovoriti すみません.

9. Japonščina ima tonski naglas (tako kot angleščina!)

Podobno kot v angleščini (kjer se beseda "certain" izgovori kot CER-tain in ne cer-TAIN), so tudi besede v japonščini poudarjene na določen način.

Ne pozabite, da so vse japonske besede enako poudarjene, vendar sledijo nekaterim posebnim vzorcem visokih in nizkih tonov. 銀行 (ぎんこう) ali "banka" se na primer začne z nizkim tonom, ki mu sledijo tri more visokega tona.

Čeprav obstaja nekaj glavnih vzorcev, ki jim japonske besede sledijo, ti vzorci niso fiksni in se razlikujejo glede na to, kaj se dogaja v stavku. Na primer, v tokijskem/standardnem narečju japonščine obstajata dve temeljni pravili:

1. Prvi dve mori besede ne bosta imeli enake višine tona. Z drugimi besedami, če je prva mora visoka, bo druga nizka in obratno.

2. Ko se ton besede zniža, se ne bo več dvignil. Za razliko od mandarinščine standardna japonščina nima padajoče-nato-naraščajoče intonacije besed, kot je 买 ali "kupiti".

Če vam vse to povzroča glavobol, predlagam, da nekaj časa posvetite učenju o tem, kako deluje tonski naglas. Prav tako se boste želeli naučiti peščico pogostih besed za vsak vzorec, da boste dobili občutek za vsakega od njih. Nato pa bodite pozorni na njihov naglas, ko uživate v medijih ali poslušate ljudi, ki govorijo.

Če želite to temeljito preučiti, je moški po imenu Dogen izdal obsežno serijo na to temo.

Zakaj študirati japonsko fonetiko?

Ko sem začela študirati japonščino, so mi rekli, da je japonska izgovorjava zelo enostavna. Pravzaprav smo le eno učno uro posvetili izgovorjavi iz naslednjih razlogov:

• Jezik je brez tonskega naglasa. Ni kot, recimo, mandarinščina, kjer način izgovorjave določenih besed spreminja njihov pomen in znak, ki ga uporabljate za njihov zapis. Na primer, kitajska znaka za "kupiti" in "prodati" sta 买 in 卖. Oba zvenita kot "mai", le da ima prvi padajočo-nato-naraščajočo intonacijo, medtem ko ima drugi le padajočo intonacijo.
• Črkovanje je fonetično in izgovorjava je dosledna. Povedano drugače, besede zvenijo tako, kot izgledajo, in izgledajo tako, kot zvenijo. Tudi nekdo, ki še nikoli ni študiral japonščine, bi lahko prebral besedilo, napisano v romaji, in bil razumljiv brez večjih težav (za razliko od nekoga, ki študira francoščino, na primer).
• Relativno enostavno je za native govorce jezikov, kot je španščina. Če izgovarjate japonske samoglasnike tako, kot jih izgovarjate v španščini, boste v redu.

Vse to sproži vprašanje, ki si ga verjetno zdaj razmišljate, glede na to, da ste se odločili prebrati celoten članek o tej temi: če je japonska izgovorjava tako enostavna, zakaj bi kdo posvečal čas študiju fonetike japonščine – ali tega, kar Webster's English Language Learner Dictionary opredeljuje kot "študij govornih glasov"?

Razlog se na koncu skrči na to: japonščina ima glasove, ki v angleščini ne obstajajo, in obratno. Pojdite in nekaj minut poglejte strani IPA za angleščino in japonščino, in ugotovili boste, da imata jezika morda podobne glasove, vendar niso popolnoma identični.

Vau, to je bila pot! Pravkar smo obravnavali ogromno informacij o japonski fonetiki. Na tej točki se verjetno sprašujete, ali se splača vložiti ves ta trud, da bi ugotovili te stvari – in iskreno, to je vprašanje, na katerega morate odgovoriti sami.

Če izgovarjate japonske besede na "napačen" način (karkoli že to pomeni) in vas native govorci še vedno razumejo, je to v redu. Konec koncev, Angleži menijo, da je francoski naglas romantičen, in verjetno boste dobili oprostilno izjavo, ker ste tujec.

Če pa je vaš cilj postati tekoč v govorjeni japonščini, vas bo učenje o njeni fonetiki tja pripeljalo. Gambatte, ne!