Italijanski nakloni: Popolna lekcija

V italijanščini je naklon oblika glagola, ki kaže, kako je izražen, ne samo kdaj se je dejanje zgodilo.

V angleščini so na primer štirje nakloni: indikativ, imperativ, subjunktiv in infinitiv. V italijanščini jih je sedem.

Čeprav se ta številčnost naklonov včasih šteje za enega težjih delov učenja italijanske slovnice, vam bo ta vodnik dal dober občutek za to, kdaj uporabiti katerega.

Kaj so italijanski nakloni?

Italijanski nakloni skupaj z glagolskimi časi dodajo odtenek pomena.

Povedo vam način, kako se glagol uporablja ali kako naj bi ga razumeli, ne le njegov položaj v času.

Zato se nakloni in časi pogosto kombinirajo.

Kako se italijanski nakloni razlikujejo od glagolskih časov?

Na površju se italijanski nakloni zdijo zelo podobni glagolskim časom. Pravzaprav mnogi profesorji italijanščine učijo naklone zgolj kot podaljšek časov.

Nekateri domači Italijani (kot moj mož) sploh niso vedeli, da zanje obstaja ločena beseda v angleščini!

Tu so največje razlike med nakloni in časi:

Kdaj vs. Kako

Glagolski časi vam povedo, kdaj se je dejanje zgodilo v času. "Lui è al cinema", na primer, pomeni, da je on zdaj v kinu. To je čas presente (sedanjik).

Nakloni, po drugi strani, vam povedo, kako se govorec počuti glede tega, kar pove, ali kako zanesljiv je glede tega.

Na primer, naklon congiuntivo (subjunktiv) v "Credo che lui sia al cinema" pomeni "Verjamem, da je v kinu," vendar namiguje, da govorec ni povsem prepričan.

Nakloni vam omogočajo govoriti o položaju dejanja v resničnosti

To zveni nekoliko zapleteno, a poenostavljeno: nakloni vam povedo, ali se nekaj resnično dogaja ali ne.

"Spero che domani vada meglio" pomeni "Upam, da bo jutri bolje," vendar ni zagotovilo. Je upanje, sanje, možnost, mnenje ali želja, izražena s congiuntivo.

Če pa rečem "Domani andrà meglio" v naklonu indicativo (indikativ), sem prepričan, da "bo jutri bolje."

Nakloni imajo v sebi element občutka

Kot beseda "naklon" namiguje, nakloni lahko odražajo tudi občutke govorca.

Z naklonom imperativo (imperativ), na primer, dajete ukaz na avtoritativen ali včasih jezen način. Npr. "Dammi quella matita" ("Daj mi tisti svinčnik").

V nasprotju z manj intenzivno različico condizionale (kondicional): "Potresti darmi quella matita, per favore?" ("Bi mi lahko dal tisti svinčnik, prosim?").

Nakloni vam omogočajo govoriti v hipotetični sferi

Condizionale vam lahko pomaga tudi izraziti nekaj popolnoma hipotetičnega.

Običajno gre za primer vzroka in posledice, kjer govorec misli "če bi bil ta pogoj izpolnjen, bi se zgodilo to drugo."

Na primer: "Se tu fossi stato qui, mi avresti aiutato" ("Če bi bil ti tukaj, bi mi pomagal").

7 italijanskih naklonov in kako jih ločiti

Italijanskih naklonov je skupaj sedem in razdeljeni so v dve skupini: določene in nedoločene.

Modi finiti (določeni nakloni) so nakloni, pri katerih oblika glagola pove, kdo izvaja dejanje. Spreminjajo se (konjugirajo) glede na osebo in število oseb, o katerih govorec govori. Štirje so in vsak se razveji v enega ali več glagolskih časov.

Modi indefiniti (nedoločeni nakloni) po drugi strani nimajo določenega subjekta, zato vam ne povedo, kdo izvaja dejanje.

Oglejmo si obe vrsti podrobneje, da vidite, kaj mislim.

Določeni nakloni (Modi finiti)

1. indicativo (indikativ)

Indicativo je najpogosteje uporabljen naklon.

Uporablja se za opisovanje stvari, ki se dogajajo v resničnosti, in se lahko uporablja s skoraj vsemi sedanjimi, preteklimi in prihodnjimi časi.

Tu je nekaj primerov spreganja (konjugacije) za tri redne glagole v sedanjiku, po enega za vsako glavno glagolsko skupino (-are, -ere in -ire):

primeri:

Parlano italiano a casa. — Doma govorijo italijansko.

Leggo un libro ogni mese. — Vsak mesec preberem knjigo.

La domenica, dormiamo fino a tardi. — Ob nedeljah spimo dolgo.

Naklon indicativo lahko uporabite tudi v naslednjih časih:

• Imperfetto (imperfekt)
• Passato prossimo (predpreteklik)
• Passato remoto (preteklik)
• Trapassato prossimo (pluskvamperfekt)
• Trapassato remoto (preteklik predpreteklika)
• Futuro semplice (prihodnjik)
• Futuro anteriore (predprihodnjik)

Ker so to standardni časi in delujejo na standarden način, se tu ne bomo ukvarjali z njimi, a če si jih želite osvežiti, je tukaj naš popoln vodnik po italijanskih glagolskih časih.

2. imperativo (imperativ)

Imperativo pomeni velelnik, v smislu, da govorec daje ukaz. Ta se uporablja samo v sedanjiku.

Običajno ustreza oblikam za tu, lui/lei, noi in voi, ker govorec nekoga drugemu narekuje, naj nekaj stori.

Zelo redko se uporablja tudi z loro, vendar je to poseben primer, ki ga nihče več ne uporablja.

Primeri:

Parla! — Govori!

Leggete quel libro! — Preberite tisto knjigo!

Dormiamo adesso! — Pojdimo zdaj spat!

Zaimek se tukaj redko uporablja, ker je običajno razviden iz konteksta.

Obstaja tudi posebna oblika, ko osebi naročate, naj nekaj ne stori. Namesto konjugacije se uporabi nedoločnik glagola:

Non parlare così! — Ne govori tako!

3. congiuntivo (subjunktiv)

Čas congiuntivo ali subjunktiv se uporablja za izražanje mnenj, upanj, sanj, želja, verjetnosti ali možnosti.

Ta ima štiri različne sklope konjugacij glede na to, kdaj se je dejanje zgodilo.

Tu je razčlenitev vsakega:

congiuntivo presente (subjunktiv sedanjika)

congiuntivo presente se nanaša na upanja, prepričanja, želje itd., ki se odvijajo v trenutnem trenutku.

Konjugacije za subjekte v ednini v sedanjiku (jaz, ti, on/ona/ono) imajo vse enako končnico, zato se zaimek pogosto uporablja pred glagolom, da bo jasno, o kom govorec govori.

Večino časa lahko ugotovite, da je potreben congiuntivo, ker je v stavku prisotno "che" (da).

Primeri:

Credo che tu parli bene l’italiano. — Mislim, da dobro govoriš italijansko.

È meglio che io legga questo libro in fretta. — Najbolje je, da to knjigo hitro preberem.

Pensi che lei non dorma abbastanza? — Ali misliš, da ne spi dovolj?

congiuntivo passato (subjunktiv preteklika, oz. subjunktiv predpreteklika)

Naučiti se morate tudi čas passato prossimo ali predpreteklik glagolov v congiuntivu.

Na srečo morate obvladati le obliki pomožnega glagola avere in essere v subjunktivu.

Nato nadaljujete s preteklim deležnikom, kot bi v indikativni pretekli obliki, na katero ste navajeni.

Ta oblika se pogosto uporablja v stavku z drugim glagolom, kot so sperare (upati), credere (verjeti) ali pensare (misliti), ki so običajno v sedanjiku.

Primeri:

Spero che vi abbiano parlato delle nuove regole. — Upam, da so vam povedali o novih pravilih.

Credi che io abbia letto quel libro? — Ali verjameš, da sem prebral(a) tisto knjigo?

Non penso che abbiano dormito stanotte. — Mislim, da sinoč niso spali.

Za glagole, ki kot pomožni glagol vzamejo essere, uporabite naslednje konjugacije za prvo polovico zgradbe:

sia sia sia siamo siate siano

Penso che lui sia andato al supermercato. — Mislim, da je šel v supermarket.

congiuntivo imperfetto (subjunktiv imperfekta)

Končno, imamo subjunktivno obliko imperfekta.

Ta se uporablja, ko govorimo o stalnem upanju ali želji, ki se je zgodila v preteklosti, ali v pogojni situaciji.

Značilnost tega časa so vsi "s"-ji, kar ga naredi precej enostavnega za zaznavanje.

Speravo che tu parlassi di píu. — Upal(a) sem, da boš več govoril(a).

Pensavo che lui leggesse tanti libri, ma non gli piacciono. — Mislil(a) sem, da bo bral veliko knjig, vendar jih ne mara.

Lana credeva che i bambini dormissero. — Lana je verjela, da otroci spijo.

congiuntivo trapassato (subjunktiv pluskvamperfekta)

Čas trapassato (pluskvamperfekt) je za možna dejanja, ki bi bila (teoretično) končana pred drugim dejanjem, ki je prav tako končano.

Tvori se tako, da vzamemo subjunktivno obliko imperfekta pomožnega glagola avere ali essere in dodamo pretekli deležnik glavnega glagola.

Pri obliki congiuntivo trapassato je drugi glagol v stavku običajno bodisi v imperfektu bodisi v pretekli obliki.

Primeri:

Speravo che ne avessero parlato prima dello spettacolo. — Upal(a) sem, da so o tem govorili pred predstavo.

Pensavo che Anna avesse letto questo libro. — Mislil(a) sem, da je Anna prebrala to knjigo.

Temeva che i bambini avessero dormito troppo poco. — Bala se je, da otroci niso spali dovolj.

Če glagol vzame essere, uporabite naslednje kot oblike pomožnega glagola:

fossi fossi fosse fossimo foste fossero

Credevo che Andy fosse partito quella mattina. — Mislil(a) sem, da je Andy tisto jutro odšel.

4. condizionale (kondicional)

Naklon condizionale, kot že ime pove, je pogojni. Uporablja se za govor o stvareh, ki so hipotetične in bi se zgodile le, če bi bil izpolnjen drug pogoj.

Ta ima samo obliko sedanjika in preteklika.

condizionale presente (kondicional sedanjika)

Sedanja oblika kondicionalnega naklona izraža nekaj, kar bi se lahko zgodilo zdaj, če bi se zgodilo kaj drugega.

Tvori se tako, da vzamemo nedoločnik glagola, odvrzemo končni -e in dodamo novo končnico. Toda pozor: glagoli na –are se v tem naklonu spremenijo v –ere.

Primeri:

Parlerebbe di più se tu smettessi di parlare. — Govorila bi več, če bi ti nehal(a) govoriti.

Leggeresti il mio libro se te lo prestassi? — Bi prebral(a) mojo knjigo, če bi ti jo posodil(a)?

Dormiremmo meglio se spegnessimo la luce. — Spali bi bolje, če bi ugasnili luč.

V večini primerov so glagoli v stavkih v tem naklonu oba v kondicionalu, saj sta oba hipotetična.

condizionale passato (kondicional preteklika ali kondicional predpreteklika)

Condizionale passato je preprosto kondicionalna oblika passato prossimo.

Ta izraža hipotetično ali celo nemogočo situacijo, ki bi se zgodila v preteklosti, če bi jo kaj drugega omogočilo.

Tvori se z uporabo kondicionalne oblike pomožnega glagola avere ali essere plus pretekli deležnik glagola, ki ga uporabljate.

Primeri:

Avrei parlato con lei se fosse stata qui. — Govoril(a) bi z njo, če bi bila tukaj.

Avrebbe letto l’articolo se fosse stato scritto in inglese. — Prebrala bi članek, če bi bil napisan v angleščini.

Se non fosse stato così tardi, avremmo dormito di più. — Če ne bi bilo tako pozno, bi spali dlje.

Če glagol, ki ga uporabljate, vzame essere, uporabite te oblike kot pomožne:

sarei saresti sarebbe saremmo sareste sarebbero

Sarei andata se me lo avesse chiesto. — Šla bi, če bi me prosil.

Nedoločeni nakloni (Modi indefiniti)

5. infinito (nedoločnik)

Nedoločnik je osnovna oblika glagola, tista, ki jo vidite v slovarju.

Uporablja se tudi v določenih stavčnih zgradbah, zlasti s piacere ali modalnimi glagoli.

Primeri:

Sono felice di parlare con te. — Vesel(a) sem, da lahko govorim s teboj.

Non mi piace leggere. — Ne maram brati.

Non posso dormire troppo tardi. — Ne morem spati predolgo.

6. participio (deležnik)

V italijanščini sta dve obliki deležnika: sedanji deležnik in pretekli deležnik.

Participio presente ali sedanji deležnik se uporablja za spreminjanje glagola v samostalnik, pridevnik ali prislov.

Večina sedanjih deležnikov se tvori tako, da končnico -are zamenjamo z ante ali -ere/-ire z –ente (nekateri glagoli na ire vzamejo -iente).

Obstajajo izjeme, zato je najbolje malo raziskati in si izjeme zapomniti.

Primeri:

Scooby Doo è un cane parlante. — Scooby Doo je govoreči pes.

Il Vesuvio è un vulcano dormiente molto pericoloso. — Vezuv je zelo nevreden speči vulkan.

"Leggente" je glagol, ki je izšel iz mode, zato z njim ne bom naredil(a) stavka, a razumete idejo!

Pretekli deležnik se, po drugi strani, uporablja za tvorbo drugih glagolskih časov.

Morda ga najbolje prepoznate kot del preteklega časa, vendar se uporablja tudi v več drugih časih (in naklonih!).

Običajno -are postane -ato, -ere postane -uto in -ire postane –ito.

Ti glagoli se vedno uporabljajo z ustreznim pomožnim glagolom.

Primeri:

Ho parlato con lei ieri. — Včeraj sem govoril(a) z njo.

Hai letto il giornale oggi? — Si danes prebral(a) časopis?

Non ho dormito per tre giorni. — Nisem spal(a) tri dni.

Leggere je v tej obliki nepravilen glagol, vendar drugi, redni glagoli na -ere, kot je credere, postanejo creduto.

Spet, najboljši način za učenje izjem je, da si jih zapomnite, saj tukaj ni enostavno razložljivega pravila.

7. gerundio (gerundij)

V italijanščini se gerundij uporablja za tvorbo trajnih časov. Ustreza angleškim besedam, ki se končajo na -ing.

Glagoli, ki se končajo na -are, končnico nadomestijo z –ando, glagoli na -ere in -ire pa svojo končnico nadomestijo z –endo.

Pomožni glagol v sedanji ali nedoločniški obliki je običajno potreben za oblikovanje popolne misli.

Primeri:

Sto parlando con mia madre. — Govorim z mamo.

Stavo leggendo un libro quando sei arrivato. — Prebral(a) sem knjigo, ko si prišel.

Il gatto sta dormendo sul letto. — Mačka spi na postelji.

Upoštevajte, da je pomožni glagol, ki se najpogosteje uporablja z gerundiji, stare, ne essere.

Prav tako pomeni "biti", vendar ima nekoliko drugačen pomen, ki temelji bolj na stanju kot na bitnosti.

V redu, to je bilo veliko za naučiti se, vendar upam, da vas nisem spravil(a) v slabo voljo! Ko boste obvladali teh sedem italijanskih naklonov, boste vedeli pravi način za izražanje, ne glede na to, kako se počutite.

Dober način za ogled, kako se ti nakloni uporabljajo v kontekstu, je uporaba programa za učenje jezikov, kot je Lingflix.